COVID-19

Avtorica je prepričana, da se ta pandemija po vsem, kar smo se v zadnjih nekaj desetletjih naučili o virusih, nikoli ne bi smela zgoditi. Znanstveniki so na nevarnost družine koronavirusov in še nekaterih drugih bolj nevarnih virusov opozarjali zadnjih petnajst let. Začetni raziskovalni zagon po grozečem izbruhu sarsa leta 2003 je delno ustavila velika finančna kriza.

Delovanje sveta v celoti, vedno bolj pa tudi javnega zdravstva, je podrejeno hitrim dobičkom, ki jih dolgoročne raziskave in razvoj cepiv in zdravil za nalezljive bolezni ne prinašajo. Je pač donosnejše izdelovati antidepresive ali pripravke za dvigovanje spolne moči. Politiki, odvisni od vsakokratnega potrjevanja na volitvah, raje namenjajo denar za orožarsko industrijo kot za nakupe rezervne medicinske opreme ‘za hude čase’, ki večinoma nekoristna propada v skladiščih – razen, kadar jo nujno potrebujemo, da rešuje življenja. Nekaj podobnega se dogaja z njunimi ukrepi preprečevanja širjenja okužb ob izbruhih. Dokler ni zelo hudo, smo zagovorniki svoboščin in zavračamo vsako omejevanje ‘normalnega’ življenja. Toda s pandemičnimi virusi je tako, da ko postane hudo, je velikokrat že prepozno.

Covid-19 je razmeroma blaga pandemija, avtorica je prepričana, da bi situacija lahko bila veliko hujša. Debora Mackenzie se resno boji, da tudi še bo veliko hujše, kajti smrtonosnih kandidatov za nove pandemije v naravi ni malo. Svet pa je ob vsej moči globaliziranega gospodarstva strahotno ranljiv in krhek. Zamah metuljevih kril je potreben in že se lahko začne velikanska zgradba podirati kot domine. Dobro bi bilo, da pandemijo covid-19 sprejmemo kot zelo pomembno učno uro.

V knjigi najdemo odgovore na spodnja vprašanja, ki smo si jih verjetno zastavili že vsi.